Opis večletne želje po dosegu stotice. Milanu žal ni uspelo. Zmanjkalo mu je borih 500 m.

Z Milanom se dobiva okrog 9h v Prilozju. Pripraviva jadralni padali in paramotorja. Milan naroči: “Napolni do vrha”. Kam? Jaz predlagam Kostel, Milan pa Pogorelec in Šmarješke toplice. Strinjam se z njim, čeprav ponavadi obvelja moja.
Štartava in se odpeljeva proti Pogorelcu – štart za jadralne padalce nad Dolenjskimi toplicami. Ozračje je bilo mirno. Počasi nabirava višino, se zapeljeva mimo Smuka na drugo stran hriba, čez Rožni dol. Hitrost okrog 40 km/h je kar lepa. Malo od Pogorelca naprej obrneva proti Novemu mestu. Milan me opozori na letalo pri kamnolomu v Soteski. Letela sva po desni strani Krke. Višina okrog 700 m. Še eno letalo nižje od naju v varni razdalji. Preletiva Novo mesto in naprej do Šmarjeških toplic, pa še m

alo potegneva do cerkve v Šmarjeti. Obrneva proti Vahti. Višino drživa nekje od 600 do 730 m. Vidiva še eno letalo, ki je letelo nižje od naju. Ko se nama priblža z desne strani, mu pomaham, on mi ogovori z mahanjem kril. Ves vesel mu pokažem dvignjen palec. Škoda, ker se ne moremo pogovarjati. Nad Trdinovim vrhom in desno od Vahte so se začeli delati oblački. Brez problemov preletiva Vahto in nato Podzemelj. Ker sva imela še dovolj bencina, sva podaljšala do Adlešičev. Pa še malo naprej. Tu pa sva se že začela spraševati ali še malo naprej ali bo dovolj bencina za nazaj do Prilozja. Uspešno sva priletela do letališča in pristala. Milanu je uspelo narediti trikotnik 99,5 km meni pa prva stotica 100,5 km. Tri ure letenja pa je Milan zgrešil za 6 minut, jaz pa za eno minuto. Koliko bencina je ostalo? Milanu manj kot pol litra, meni pa okrog pol litra. Čeprav sva planirala še večerni let, sva sklenila, da je za danes več kot dovolj.

Lep pozdrav, Martin Mali

Maršuta