Gremo na morje
Tudi letos se odločimo za odlet na Lošinj. Tokrat Riko ne more z nama, ker ima polne roke posla z izdelavo soka, zato odletiva s Sandijem sama. Spet razkošno, vsak s svojim letalom. Mah, malo čudno, toda letenje je najdražje, če letalo stoji v hangarju. Lastniki letal me sigurno razumejo.
Odločiva se, da greva 12.9. na pot, potem pa bova videla ali ostaneva za dva ali tri dni. Vse odvisno od vremena. Počakava, da se dvigne jutranja megla. Sonce prav lepo prijetno razžene meglo in kaže na prekrasen dan. Nič. Najava leta, zopet po že ustaljeni ruti po hrvaško-slovenski meji do Portoroža. Let miren, posla s kontrolo malo, vse predvidljivo. Bilo je obilo prostora za slikanje med letom. V priletu za Portorož nobenega drenja. Sandi je ravno parkiral na travi, jaz v finalu. Kmalu parkiram zraven njega in že sva na kavi v letališkem lokalu. Uro postanka in nato naprej na Lošinj.
Plan za naprej sva že oddala v Prilozju, zato sedeva v letali in že sva eden za drugim na holdingu, kjer čakava za vstop na stezo. Sandi odleti, za njim še jaz, preklopiva na Pula radar in naprej po ruti proti točki PLOMIN ter dalje na J1, O1,kjer sva lahko ujela prekrasne slike Cresa in morske idile. Let res miren vse do letališča na Lošinju, kjer med tednom kontrola ne dela. Pula radar naju preda na Lošinj radio, kar pomeni, da se tam piloti medsebojno uskladijo letalske aktivnosti. Kot da ljudje izkoristijo ta »kontrolni mrk« in letijo »po svoje«. Najprej ima Sandi težave z letalom na stezi, ki se sploh ne javlja, in jaz z drugim, ki je želel pristajati istočasno z menoj, vendar z nasprotne smeri. Pogovorimo se kar v hrvaškem jeziku in nekako odnesemo žive glave.
Po parkiranju letal takoj na pivo, da si ohladiva živce. Zanimivo, da so bili takrat na letališču inšpektorji iz uprave za letenje, a se niso dali motiti pri hrani. Kakorkoli, midva počakava na taksi in se priključiva letalcem iz Nemčije, da bo prevoz cenejši. Se peljemo kar na njihovo destinacijo in kar pri sosedih najdeva čudovit apartma za bivanje. Še vedno ne veva, koliko časa bova tam, zato takoj vsak na svojo tablico in preverjat vreme. Skupaj se odločiva, da bo preveč riskantno ostati še en dan. Torej odideva 13.9. popoldne.
Ko sva to sklenila, se sprostiva in odideva v mesto malo naokoli in, predvsem, nekaj pojest in spit. Izbereva kar lansko lokacijo, ker je bila hrana in ambient res super. Pojeva in žejna nadaljujeva sprehod do kake lepe lokacije za večerno posedanje. In najdeva. Lep lokalček in spredaj postavljajo inštrumente za muziko. Super. Ugibava, kak bo repertoar in, po izkušnjah, predvidevava kakega Joleta, Oliverja, Zak-a a nato presenečenje. Dva mlada fanta, dve kitari in,.., Beatles, Santana, Bob Marley, Roling Stones, Eric Clapton,… Ni čudno, da sva šla spat ob 1. zjutraj, fanta pa sta še kar nažigala. Vsa čast.
Zjutraj nas prijazni gazda popelje nazaj proti letališču, midva pa se odločiva, da se greva še malo kopat in od tam peš do letališča. Odlična odločitev. Morje 26 stopinj, plaža prazna, vse čisto in mirno. Čisti užitek. Tako, kot sprehod po kozji poti do letališča. Sandi ima res ideje,… Je pa pasalo, da je šlo včerajšnje pivo iz telesa. Na letališču mirno, nobenega prometa. Očitno zaradi prihajajočega slabega vremena.
Po prihodu na letališče najprej oddava plan leta do Portoroža kar na slovenski ARO, ker hrvaškega nisva dobila. Plačava letališke pristojbine. Sicer niso poceni, dobiš pa gratis prijazno in luštno uslužbenko, pred tem pa še policistko, ki sta nama res polepšali dan in zmanjšali stres pred bližajočim se letom nazaj. Nič, spakirava se v letali, najaviva namere in že sva na poti proti Portorožu. Ob preklopu na Pula radar sva imela nekaj težav z zmedeno kontrolorko, ki je res imela nekaj resnega prometa proti Puli, nato je prevzel komando možakar in vse je bilo spet v redu in mirno. Letiva spet čez morje, nekaj fotk in že pristajava v Portorožu. Parkirava in, evo ga. Letalski inšpektor. Pregleda najprej Sandija, vse OK, nato mene, tudi šlo skozi. Sicer nama je vzelo eno uro, pa vendar postopek korekten. A Sandi si ni mogel kaj, da ne nakuri zemeljske stevardese, da naju je namočila. Revi je šlo skoraj na jok, potem pa jo pomiriva, da se šaliva in je vse OK.
Po isti poti nazaj do Prilozja. Poslikava še Soline, ki so se lesketale v popoldanskem soncu, javiva se LJ INFO-ju, ki nama da direkt do doma in tako je tudi bilo. Nad Starim trgom se odjaviva, spustiva nižje in že sva nad Črnomljem. Javiva se na naše letališče in pristaneva lepo eden za drugim. Super je, ko se vse konča lepo in ostanejo le lepi spomini. Največ pa povedo slike, ki sva jih občudovala ob vrčku piva kar v našem predsedniškem paviljonu na letališču. Skleneva, da drugo leto odletimo do Hvara in naprej do Mostarja. To je namreč moja želja, ker od mojih vojaških podvigov, še nisem bil tam. Vsekakor za več dni,…
Lp, M
