Zadnjo soboto v juliju me je znova presenetilo, kako smo pridni člani Aerokluba Bela krajina pri vzdrževanju letališča, ko pa se dan zaključi na tak način kot se je, pa res nimam besed.
No, najprej poljedelski del dneva. Juš nas vedno znova poziva, da naj več letimo in manj kmetujemo, ker da je kronika kluba že bolj podobna tisti od Kmečkega glasa, kot od aerokluba. Se takoj strinjam z njim, vendar v isti sapi povem, da je urejanje letališke infrastrukture že kar ena solidna kmetija in če želimo, da nam ni v sramoto, je treba vložiti kar nekaj ur, da je vse tako, kot mora biti. In res je lepo urejeno. Za to smo poskrbeli zagnani člani, ki nam ni vseeno, kakšno osebno izkaznico kažemo obiskovalcem. Pa tudi lastniku, občini Metlika, ki nas vedno znova podpira v naših naporih, da bi se naše letališče čim bolj vživelo v turistično ponudbo Bele krajine.
Že v petek smo se v naši družini odločili, da bomo vikend preživeli kar na letališču. V prtljažnik vržemo naš šotor in nujno opremo za bivanje ter seveda posode za gorivo, saj je treba kosilnice in mulčer tankati. V petek vse lepo postavimo, si pripravimo večerjo in opazujemo prekrasen lunin mrk. Uau. Ostanemo pokonci do polnoči, ko nas naš kuža prijazno povabi na spanje. Zjutraj si pripravimo bogat zajtrk, nakar se s Sašo odločiva, da greva v košnjo, še preden se razgreje. Že jutro je nakazovalo na zelo vroč dan. Jaz si pripravim mulčar, Saša rotacijsko kosilnico in gas nad travo. Osem ur košnje za oba se konča s prijetno utrujenostjo in ponosen pogled na opravljeno delo. Še Stane, ki se je pripeljal s svojim oldtajmerjem ni mogel verjeti, kako je lepo. Nekaj trenutkov za tem, pride Riko s traktorjem kosit bočne ravnine letališča. Super. Vse speglano.
Potem pa se je začelo razmišljati o letenju. Sem si rekel, ma če sem se osem ur mučil s košnjo piste, jo grem pa še preiskusiti. Pravzaprav sta kriva oba motorna padalca, ki sta se ravno vrnila z obleta Bele krajine. Malo me nadletita in naredim par slik kar tako iz traktorja. Res lepo. Ker sem ravno končeval s košnjo se jima pridružim na platformi in me navdušita, da grem še jaz. Medtem se pojavi tudi Mirko in, evo, na nebu nad Prilozjem naenkrat gneča letalnih naprav. Redko sem na pristajanju številka 2, tokrat sem dal prednost Mirku na njegovem zmaju. Vse skupaj je lepo poslikala še Saša in za zapečatila ta res lep in popoln dan. Vsi celi, zdravi in polni vtisov strnemo misli o današnjem dnevu in sklenemo, da se večkrat tako zberemo.
Če je še kdo v dvomih, da je letalsko zanesenjaštvo v Beli krajini v zatonu, bi se moral ta dan oglasiti pri nas. V nedeljo nas je obiskal naš dragi kolega-pilot iz Novega mesta s svojim Diamondom in rekel, da je moral pristati, ker je že iz zraka videl, kako lepo je urejeno letališče. Njegov komentar, da imamo zagotovo najlepše urejeno travnato letališče v Sloveniji, je bil samo še en dokaz temu, da smo na pravi poti, da to lepo dejavnost ohranimo pri življenju še dolgo let.
Lp, Matjaž Starašinič
