Ja, s Sandijem sva sklenila, da ne bova več čakala idealnih dni za letenje, ker jih itak ni več. Ko si v službi je vreme, ko si na dopustu, nevihte, megle, veter. Če hočeš imet kaj naleta, greš pač tudi takrat v zrak, ko ni ravno vse idealno. Tako je bilo tudi s podvigom Lesce. Sandi je imel letalo na servisu in ga je preletel v Prilozje. Seveda, treba je bilo iti po njegov avto, parkiran na letališču v Lescah. Riko je pokrival streho in sem jaz priskočil na pomoč, da Sandija preletim tja. Ni mi bilo težko, ker že dolgo nisem letel tja. Torej je ideja takoj meso postala. Jaz sem prišel malo prej iz službe in Sandi ravno pristane. Pospraviva njegovo letalo in Sandi mi pove, da imajo v Lescah veljaven NOTAM – Državno prvenstvo v jadranju. Kaj zdaj?! Nič, Sandi pokliče tja in mu povedo, da so zaradi neugodnega vremena vsi še na tleh in da lahko prideva. Oddam najavo na ARO in že greva.
Let brez posebnosti, gremo mimo CTR Ljubljana, INFO naju, s prošnjo, pusti na višini 3.000ft, da se ne vlečeva po hribih. Letališče Lesce že pred nama in se pripraviva za pristanek. Javim za vstop v šolski krog – tišina. Se vključim v šolski krog, še vedno ni odziva kontrole. Nakar se vsujejo 4 šlep mašine z jadralnimi padali v zrak ena za drugo. Švigalo mimo naju, kot črnomaljska toča. Priznam, malo me je mrazilo sploh, ker te ne sprejema kontrola, ti pa v šolskem krogu. Začnem krožiti in poskušam priti na vrsto za oddajo in sprejem. Saj poznate, jadralci se veliko menijo po postaji – potegni me tam, sem, odpni,…, nakar se me kontrola usmili in me pošlje na pristanek v 32 s hrbtnim vetrom in še na travo. Pa še reče, pohiti, ker na asfaltu nadaljujejo z vleko letal.
Uf, priznam, da sem se fajn prešvical od muke. No pristala pa sva lepo, kljub hrbtnemu vetru, Hitro se umaknem stran s piste, da sprostim nadaljnje letenje jadralcev, parkiram in takoj na malico in radler. S Sandijem greva še v mesto pogledat eno luštno kelnarico, potem pa grem jaz plačat landing (j…. ga – Gorenjska) in brž v letalo. Sandi pa v svoj avto in v službo. Poletanje iz asfalta, super, nadaljujem po isti poti nazaj, jadralna letala visoko v zraku, mir in tišina na postaji. Le kontrola na Brniku je odganjala vsiljivce iz CTR-a.
Kakorkoli, krasna izkušnja, lep let, dobra družba, predvsem pa vse varno in na svojem mestu. Eh,to je čar letenja.
Matjaž Starašinič
